Racionalizacija sovraštva

Racionalizacija sovraštva

(Odgovori na izjave Vesne V. Godina v intervjuju za Sobotno prilogo Dela z dne 13. marca 2010)

Za začetek moram povedati o sebi dve stvari, ki zadevata vzroke za pisanje tega teksta in samo metodo pisanja. Prvič, sem intelektualec in v javno razpravo segam zato, ker je vloga intelektualca najprej moralno-etična. To se z demokracijo ni spremenilo, še več, zaradi neke navidezne samoumevnosti, ki v demokraciji prekrije t.i. univerzalne humanistične vrednote, te naj bi navsezadnje zastopali intelektualci, bi morali biti slednji še posebej budni in sumničavi, vedno znova pripravljeni, da se postavijo zanje brez sramu, da bi zaradi tega veljali za nadležne ali dolgočasne. Omenjene vrednote namreč niso samoumevne niti v demokraciji, morda celo ne smejo biti samoumevne nikoli.

Drugič, sem znanstvenik – kljub temu da je znanstvenost literarni vedi s strani drugih navadno odrekana –, ker znanost zastopa resnico, ki je ni zamenjevati z enoumjem, obenem pa se je treba zavedati, da je tudi vsake relativnosti konec, kadar govorimo o resnici morale in etike. Tu cinična distanca ne zadošča. Univerzalne humanistične vrednote so univerzalne, občečloveške, ker jih ni mogoče relativizirati ali z njimi trgovati. Glavno orodje znanosti je razum, ki ga spet ni mešati z birokratsko resnico po črki, po drugi strani pa tudi ne s sofizmi in dobro retoriko. Znanstvenik mora skratka vztrajno zastopati resnico in razum tudi in posebno takrat, ko se zdi, da bodo čustva stopila vse, česar se v svojem eksplozivnem centrifugalnem gibanju dotaknejo.

Zato tudi ne nameravam pisati o tem, kako meščanska trijedrna družina ni ne idealna, ne naravna, ne tradicionalna, niti o tem, da istospolnost ni bolezen oziroma motnja, ali je razločevati od zoofilije in pedofilije, ker to niti slučajno niso argumenti, ki bi jim bilo treba iskati protiargumente. To je hropenje. Ne gre za to, da je ničnost te domoljubne blut-und-boden in ksenofobične retorike kar samoumevna, preprosto ne verjamem v možnost dialoga z njo. Ali bolje: ne samo, da ne verjamem v možnost dialoga s sovraštništom, zavračam vsakršen dialog z njim. Do nestrpnosti namreč ni strpnosti. Toleranca oziroma opravičevanje nasilja, bodisi verbalnega ali fizičnega, je spodbujanje in širjenje nasilja.

Zato bom nagovoril intelektualce, tiste, s katerimi – domnevam – se da racionalno pogovoriti. Posebno pa tiste, ki z retoriko navidezne racionalnosti in spravljivosti hote ali nehote podarjajo avtoriteto množici, ki mora v dobi politične korektnosti pač racionalizirati svoje sovraštvo v potrošniško sprejemljivo obliko. Ker najbolj homofobne izjave nikoli niso: Pedre na vrbe!, ampak Jaz nisem homofob, toda … (Ali: ta shod ni namenjen opravičevanju nasilja in ni uperjen proti drugače spolno usmerjenim). In intelektualci so pogosto tisti, ki množicam dajejo tak toda. Pričujoči tekst je zato mogoče brati kot odgovor na izjave antropologinje Vesne V. Godina v intervjuju za Sobotno prilogo Dela z dne 13. marca 2010, katerih posledice je že mogoče slišati na ulici.

V dosedanjih razpravah na temo družinskega zakonika, kolikor sem jih uspel brez odpora spremljati, so nasprotniki pravicam istospolnih, da posvojijo otroka, predložili zgolj dva argumenta, ki sta navidez dovolj racionalna in taka, da ju ni mogoče preprosto odmisliti. Prvi, za katerega sam sicer nisem najbolj kompetenten, zato ga bom le na kratko omenil, posega v psihoanalizo in opozarja, da otroci v istospolnih družinah ne zmorejo ustrezno razrešiti ojdipovega kompleksa. O tem je mogoče na tem mestu povedati dvoje. Psihoanalizo že vse od njenega nastanka spremlja tudi kritika, ki ji očita marsikateri sporni koncept, do razhajanj nenazadnje prihaja tudi znotraj same discipline, zato je umestno vprašanje, koliko je to sploh lahko nedvoumen argument. Vendar pa ustrezne odgovore ponudi ali vsaj nakaže že intervjuvanka sama – enako je namreč mogoče reči tudi za (sodobne) raznospolne družine.

Drugi argument je, da istospolni partnerji ne morejo dobiti pravice za posvojitev, ker družba na to (še) ni pripravljena. To nadvse nenavadno logiko zagovarja tudi gospa Godina, zato si jo bomo podrobneje pogledali. Če citiram: Modra pravna ureditev, recimo britanska, predpisuje tiste zakone, ki so realistični. Napišete tisto zakonsko normo, ki jo potem lahko realistično prakticirate in ki bo zmanjševala stopnjo konfliktnosti. Za Slovenčke je zakonsko predlagana rešitev trenutno nesprejemljiva, ker je v nasprotju z njihovimi kriteriji normalnosti. Če bo sprejeta, se bo realizirala na račun otrok. Slovenčki so počasni, njim moraš dati čas. […] Pravno zagotavljanje enakega položaja ni problem. Problem je drugje. Ko bo pravna rešitev sprejeta, bodo ljudje, ki si otroka želijo in ki bodo po svojih najboljših močeh, jaz sem o tem prepričana, maksimalno lepo skrbeli zanj, otroka tudi imeli. In otrok bo plačal ceno. […] Če bi bila sama istospolno usmerjena in če bi ta zakon obstajal, ga ne bi prakticirala, ker bi se mi zdelo, da ga kot odgovorna oseba ne morem prakticirati. Ne smem ga prakticirati v sedanji situaciji. Iz citiranega odlomka je razvidno, kako gospa Godina navidezno racionalnost svojega izpeljevanja še poudarja z dokaj spretno retoriko: sklicuje se na britanske sodne ureditve, pejorativno nasprotnike zakona imenuje Slovenčke ter poudarja, da sama zakonu načeloma ne nasprotuje, nasprotuje pa zaenkrat prakticiranju zakona, pri čemer se sklicuje na dobro otroka in apelira na odgovornost odraslih.

In kaj je pravzaprav tako racionalnega in logičnega na argumentu, po katerem manjšini istospolnih odrekamo pravice, ki bi jih izenačile z večino raznospolnih, zaradi stigmatizacije s strani sovražno razpoložene večine raznospolnih? Gre vendar za absurd in navadno izsiljevanje. Večina noče priznati enakih pravic manjšini in to opravičuje s tem, da bo drugače zlobna do njihovih otrok. Se pravi, problem niste vi (geji in lezbijke), ampak mi (homofobična večina) in ker mi ustvarjamo problem, zaradi katerega vam nočemo dati pravice do posvojitve, vam je ne bomo priznali. Ker smo mi sovražni do vas in bodo naši otroci do vaših posvojenih otrok, vam ne bomo priznali pravice do teh otrok. Za dobro vaših otrok. Ali je kaj bolj sprevrženega od tega? Krivda za stigmatizacijo je s čarovnijo navidezne krščanske ljubezni odvzeta tistim, ki stigmatizirajo in pripisana tistim, ki so stigmatizirani oziroma staršem stigmatiziranih otrok! Geji in lezbijke naj bodo odgovorni in naj skrbijo za dobro otrok s tem, da jih nimajo, saj neodgovorni raznospolni ne zmorejo svojih otrok (in sebe) naučiti, da ni nobene potrebe po sovražnosti do Drugega. Kdo je v konfliktu s kom? Istospolni, ki si želijo otroka, z večino, ali večina z istospolnimi, ki si želijo otroka? Kako imenovati intelektualca, ki simpatizira z manjšino in se distancira od množice Slovenčkov, še v isti sapi pa slednjim pritrjuje in daje legitimnost njihovi nestrpnosti? Če je možnost stigmatizacije otrok dovolj velik razlog, da istospolni pri nas ne morejo posvojiti otrok, ali jih potem temnopolti, muslimani, taki z mehkim ć v priimku … tudi ne? Otroci iz normalnih premožnih belih katoliških čistih slovenskih … družin bi tako pač svojim kvalitetam dodali še eno, postali bi torej otroci iz normalnih premožnih belih katoliških čistih slovenskih raznospolnih … družin.

Gospa Vesna V. Godina na vprašanje, kaj bi storila, če bi bila sama istospolna, da bi spremenila odnos družbe do istospolnih, odgovarja: Poročila bi se, se naselila v blok in bila zelo socialna. Pomagala bi vsem starim gospem po stopnicah, jim pomagala hoditi v trgovino, namesto njih nakupovala in nosila smeti. Stereotipi se lahko izkoreninijo samo s pozitivno izkušnjo. Znova je istospolnim samim pripisana krivda za sovražni odnos družbe do njih! Ni na večini, da se potrudi premagati svojo sovražnost in ozkosrčnost ter spozna Drugega kot enakovrednega, diskriminirana manjšina naj to stori z delovno akcijo. Najprej naj družbi dokažejo svojo socialnost, najbrž svojo človeškost, potem jih bo družba sčasoma sprejela. Naj dokažejo, da so socialno čuteči ljudje, ki pomagajo ljubemu sočloveku … hm, tako kot mi, raznospolni?!

Nekaterim se v potrošniški, poličarski demokraciji očitno že zdi, da nikoli ni bilo bojev in vojn za svobodo; kmečkih uporov, ameriške državljanske vojne, sufražetk … ali pa kot da je bilo to povsem odveč, en tak navadni krneki. Kakor da se spremembe v krasnem novem svetu izobilja v resnici dogajajo same od sebe. Zgolj s pozitivnimi izkušnjami. Ne, to ni idealizem, to je primitivna politična korektnost. Delavci migranti iz Bosne in drugih republik bivše Jugoslavije v času recesije očitno delajo za bogate slovenske podjetnike iz čistega človekoljubja. Koliko so s tem spremenili njihove in naše stereotipne predstave o njih? Koliko je naš odnos do priseljencev spremenil najbolj prodajani slovenski roman lanskega leta, Čefurji raus!?

Kot pisec tega besedila zato neskromno upam, da sem s tem pisanjem drhali odvzel možnost racionaliziranja njihove nestrpnosti, ne zato, ker bi verjel, da se bo sovraženje s tem prenehalo, pač pa, da se sovraštvo ne bo moglo skrivati za ceneno retoriko mojih kolegov intelektualcev. Namesto sklepa bi dodal, da je to, da bodo otroci iz istospolnih družin stigmatizirani, kvečjemu argument par excellence za čimprejšnje sprejetje družinskega zakonika takšnega, kot je. Ker ima tako dejanje v prvi vrsti simbolno in ne samo praktično vrednost. Šlo bi za preprosto priznanje dejstva, da so v demokratični družbi Republike Slovenije vse družine enakopravne, normalne in sčasoma bodo tako morda postale tudi tradicionalne ter idealne. S tem bo sovraštvo malo manj sistemsko in veliko bolj človeško, vsakdanje in posamezno. Simbolna moč pa bo lahko spodbujala istospolne k nadaljevanju boja, ki s sprejetjem zakonika gotovo ne bo kar končan. Pri tem zadnjem pa ne gre toliko za poziv Drugih k revoluciji proti Prvim, ker se bojim, da je včasih že sam poskus sožitja prvih med drugimi, boj.

___________________________________________________________________________________

Tribuna (april 2010)

Fotografija z naslovnice via Delo, avtor: Jure Eržen/Delo: http://www.delo.si/clanek/101364

Fotografija desno via Tribuna: http://www.tribuna.si/casopis/Tribuna_april_2010.pdf

Tribuna, april 2010

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s