Katja Mihurko Poniž: Labirinti ljubezni v slovenski književnosti

Zlonosna ženskost v delih samozavestnih žensk

V sodobnih metodah literarne vede, od postkolonialnih do feminističnih študij, so poskusi prevrednotenja ali vsaj prevetritve literarnega kanona skorajda trend. Še več, posamezne raziskave, ki jih je moč najti na knjižnih policah v tujini, predvsem v anglosaksonskem svetu, so v tem pogledu zašle že v različne skrajnosti, ki jim je skupno predvsem to, da v ospredju razprav ni toliko znanstveni predmet, ampak znanstveni ego razpravljavcev. Monografija Katje Mihurko Poniž ni te vrste in nima namena obrniti na glavo dobrih sto let slovenske književnosti oziroma raziskav na to temo, temveč želi dosedanje preglede obravnavanega obdobja dopolniti z nekaterimi (včasih še kako nujnimi) spoznanji t.i. študij spolov. Po drugi strani pa je tudi res, da je tovrstna “skromnost” mestoma že na škodo te drugače zelo zanimive knjige.

Katja Mihurko Poniž: Labirinti ljubezniV osnovi gre za tematološko raziskavo, ki se ukvarja z motivi in temami erotične ljubezni v slovenski književnosti od romantike do začetka druge svetovne vojne oziroma z reprezentacijami moškosti in ženskosti v literarnih delih tega obdobja, v katerih je glavna tema erotična ljubezen. Avtorica jih razvršča v petnajst poglavij oziroma sklopov, ki pa sama zase nimajo tipološke vrednosti, saj je kriterij enkrat glavna literarna tema oziroma motiv, drugič pa podoba literarnih oseb. V poglavjih Stanovske prepreke in Narodnost kot ovira analizira, kakšne so možnosti erotične zveze med partnerjema, ki sta različnega socialnega stanu oziroma narodnosti (ugotovitev: praktično nične); v Od voajerstva do posilstva, Pedofilija in Incest obravnava tistih nekaj primerov motivov spolne deviantnosti, ki jih je mogoče najti v zajetih literarnih delih, še močno pod pritiskom katoliške in javne morale; v sklepnih dveh poglavjih Zakon na kmetih in Razpoke meščanskega zakona pa je mogoče brati predvsem o nesrečnih zakonih brez ljubezni, o prisilnih porokah in prešuštvu, pravzaprav prešuštnicah. Nič presenetljivega ne za tisto dobo ne za sodobno slovensko kulturo niso ugotovitve razdelka Istospolna ljubezen; homoerotična čustva so navadno prikazana kot prehodno stanje v odraščanju literarnih likov, ki minejo, kakor hitro ti dozorijo, podoba lezbične ljubezni pa je v delu ali »pikanterija« ali pa pojmovana kot lezbično zlo.

Pomembnejša in tudi zanimivejša so poglavja, ki se osredotočajo na moške in ženske literarne osebe, tovrstnih analiz je bilo na tem gradivu vsekakor neprimerno manj, zato je tudi izvirni prispevek avtorice večji. Konstruktom moškosti sta namenjeni poglavji Vzvišeni moški in Neutešeni iskalci, v obeh pa avtorica pri moških literarnih osebah (in moških avtorjih) razkriva predvsem strah pred celovito žensko in ne tako redko tudi bolj ali manj odkrito mizoginijo, najizraziteje v literarnih delih Vladimirja Bartola, pa tudi na primer v besedilih Franceta Bevka, skupaj z drugimi sta se navdihovala v takrat vplivni filozofiji antifeminista Otta Weiningerja. Z današnjega vidika, ko se veliko razmišlja o medbesedilnosti, je pozornosti vreden literarizirani dialog, ki ga z Bartolovo novelo Izpoved doktorja Forcesina vzpostavlja Milena Mohorič z novelo Izpoved gospe Forcesinove, obenem še en dokaz smelosti in samozavesti slovenskih avtoric, ki ju raziskovalci radi spregledajo.

Podobe ženskosti so prikazane v poglavjih Ljubezen je muza, Usodna zapeljivka, Krhka ženska, Ukročene trmoglavke in Emancipiranke. Predvsem moški avtorji so žensko znotraj romantične ljubezni najprej dojemali kot idealizirano muzo – dovolj povedno je že, da je avtorica v to poglavje (Ljubezen je muza) vključila tudi motiv opevanja mrtve ljubezni – in pozneje v stereotipnih likih femme fatale in femme fragile. Prvi emancipirani ženski literarni liki zato prihajajo izpod peres avtoric, kadar pa se že pojavljajo v delih moških avtorjev, jih je treba prevzgojiti oziroma že kar ukrotiti.

Skladno z v uvodu zapisanim monografija Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne na prvi pogled ne dela razlik med kanoniziranimi avtorji in drugimi, v obravnavo vključuje tudi skoraj neznane in danes malodane pozabljene pisatelje, kot so Josip Jeraj, Milan Pugelj, Adolf Robida, Angelo Cerkvenik itd., predvsem pa seveda posebno pozornost namenja avtoricam, od kanoniziranih, pa vendar pogosto podcenjevanih, Lili Novy in Zofke Kveder, do malo manj in popolnoma neznanih Makse Samsa, Zime Vrščaj, Marice Nadlišek Bartol, Marjane Kokalj Željeznove, Silve Trdina in drugih. Vendar so pri tem ustrezno upoštevani tudi literarnoestetski kriteriji, po katerih je delom z večjo umetniško kvaliteto namenjeno pač več razpravljalnega prostora; tudi v tem se razlikuje od marsikatere v današnjem času modne literarnovedne raziskave.

Kar monografiji manjka, je predvsem več kontekstualizacije, pa tudi teorije, povzemanja, več neke “znanstvene abstrakcije”. V nasprotju z avtoričinimi nameni namreč knjiga z nenehnimi obnovami fabul literarnih del, ki zavzemajo skoraj tri četrtine knjige in so si znotraj poglavij nujno podobne, saj je to hkrati kriterij njihove razvrstitve, daje vtis enciklopedije oziroma popisa. Ob tem marsikatera zanimivost ali značilnost obravnavanega predmeta ostane nereflektirana. Še pomembneje, nikjer ni mogoče najti niti bežnega zapisa o tem, ali monografija zaobjema vsa dela, o čemer je mogoče upravičeno dvomiti, saj glede na maloštevilnost primerov iz poezije, le-te gotovo manjka kar precej, oziroma kolikšen delež literarnih del, ki znotraj obravnavanega obdobja tematizirajo erotično ljubezen, ter kaj je bil kriterij (ne)uvrstitve. Izpuščena dela bi lahko bila vsaj omenjena in uvrščena v obstoječe razdelke. Kakorkoli že, tovrstni pregledi so za (sodobno) slovenistično literarno vedo ne le več kot dobrodošli, temveč že prav nepogrešljivi. Vsekakor pa nikomur ne bi škodilo, če bi, preden se na primer loti branja kake slovenske literarne klasike, najprej prebral to knjigo.

___________________________________________________________________________________

P.S.

Zaradi recenzije njene monografije je doc. dr. Katja Mihurko Poniž od časopisa Delo zahtevala uradni popravek. Skupaj z mojim odgovorom ga lahko preberete tukaj oziroma v naslednji objavi.

___________________________________________________________________________________

Delo logo

Slikovno gradivo via Cangura.com: http://www.cangura.com/spletna-knjigarna/leposlovje/literarna-zgodovina-teorija/labirinti-ljubezni-v-slovenski-knjizevnosti-od-romantike-do-ii-svetovne-vojne.php

Katja Mihurko Poniž: Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne. Sophia, Ljubljana 2008, 254 strani, mehka vezava 19,60 evra.

Delo, letnik 52, št. 232 (6. okt. 2010), str. 16

 

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s