Matjaž Kmecl: Josip Jurčič: Pripovednik in dramatik

(Ne)sodobnost monografije

Ni tako redko, da si starejše in v preteklosti marginalizirane teorije nadenejo novo obleko in so znova modne ter aktualne. Tudi v slovenski literarni vedi se tako v zadnjih letih vse več pozornosti namenja sistemskim teorijam literature, katerih predhodniki so, če nekoliko poenostavimo, biografski in sociološki modeli literature. Najnovejša monografija Matjaža Kmecla sicer iz sodobnih uvidov o literarni teoriji in zgodovini kaj prida ne črpa, čeprav bi lahko ali celo morala, je pa Kmeclov pristop k proučevanju literature prej omenjenim modelom vseskozi nedvomno blizu. Tako je dokaj nesodobna monografija o Jurčiču paradoksalno pravzaprav povsem sodobno čtivo.

Prva stvar, ki jo bralec nedvomno opazi, je skoraj arhaični slog Kmeclovega pisanja, razviden že takoj po naslovih poglavij v kazalu. Po Predzačetni opombi in Prologu je mogoče tudi skleniti, da gre za bolj poljudno, širši zainteresirani publiki namenjeno pisanje – literarnorazlagalni spis o Jurčiču po zavestni odločitvi namreč ne navaja strokovne literature. Poleg tega je recimo avtor veliko pozornosti namenil estetski plati pisanja, jezik je “sočen”, slikovit, od časa do časa je v skladu s tem mogoče prebrati kak zabavni neologizem (Jurčičev vstop v slovensko literaturo je na primer označen kot fanfarozen); pripoved o Jurčičevem življenju in delu prekinjajo anekdote o njem ali sodobnikih, ki sicer niso vedno povsem umestne, vendar poskrbijo za zabavno in zanimivo branje itd.

Če bi šlo za znanstveno monografijo, bi ji bilo mogoče očitati kar nekaj reči. Recimo, mestoma subjektivno vrednostno opredeljevanje, gotovo pa niti najmanj nevtralno polemiziranje – resda sicer literarnozgodovinsko neutemeljeno razmišljanje starejših raziskovalcev o Jurčičevem posnemanju Scotta in drugih Kmecl označi kar za ‘strokovno’ plažo, posledico postavljaške samopomembnosti. Tudi nekatere literarnovedne termine, ki jih je moč zaslediti v monografiji, že pokriva določena patina, o definiciji romana, da je to besedilo z več kot 50.000 besedami, pa teh nima smisla izgubljati. Za znanstveni tekst bi bilo metodološko vprašljivo gotovo še, da avtor za utemeljevanje različnih zaključkov večkrat uporablja kar iste citate.

Matjaž Kmecl: Josip JurčičIn kaj je v pričujoči monografiji aktualnega za sodobno literarno vedo? Predvsem Kmeclov delni oris tega, čemur bi lahko rekli literarni sistem druge polovice 19. stoletja. Tako lahko bralec Jurčičevo delovanje in delo spremlja v širšem družbenem in zgodovinskem kontekstu ter spoznava, kako je Jurčič sam razumeval svoje ustvarjanje, njegove poskuse opredeljevanja posameznih žanrov in izdelave žanrske zavesti (vse to so tedanji prozaisti vključevali v svojo literaturo, ne da bi se pri tem obremenjevali s še danes tako popularno metafikcijo), povezave med Jurčičevo biografijo in literaturo (seveda ne pozitivistično naivne), razmere v slovenskem založništvu, prilagajanje besedil naročniku in recepciji, Jurčičev gmotni položaj in njegov odnos do dveh ključnih figur za tedanji čas ter zanj, Levstika in Stritarja, njegovo vpetost v nacionalno vprašanje ipd. Posebno slednjemu je posvečenega kar nekaj prostora, pri čemer sploh ne Jurčičevemu eksplicitnemu političnemu delovanju, ampak temu, kako se prizadevanje za narodno emancipacijo kaže skozi njegovo literaturo. Izredno zanimiva in za marsikoga nedvomno izredno poučna so tudi poglavja o genezi slovenskega romana, s katerim je hkrati nastajala slovenska buržoazija oziroma slovenski gosposki idiom.

Monografiji seveda ne bi škodilo, ko bi avtor nekatere ugotovitve aktualiziral z novejšimi spoznanji nekaterih mlajših raziskovalcev; lahko bi upošteval vsaj poglavja o Jurčiču v knjigi Slovenski pisatelj Marijana Dovića. Glede na to, da je namenjena širši publiki, pa bi lahko bila opremljena tudi s kakšnim slikovnim gradivom. Vsekakor pa jo je mogoče priporočiti bralcem, ki se radi pri branju še kaj naučijo, ki jih zanima slovenska literarna zgodovina, Josip Jurčič ali slovenski roman, pa se pri tem morda niso pripravljeni preveč dolgočasiti.

__________________________________________________________________________________

P.S.

Na ta zapis se je odzval dr. Gregor Kocijan v svoji recenziji za Slavistično revijo z naslovom Odličnost Kmeclovega “Jurčiča”. Relevantni odlomek se nahaja v naslednjem postu na tem blogu (ali kar klik sem), ob tem pa pod črto tudi moj zapozneli odgovor/komentar.

__________________________________________________________________________________

Delo logo

Delov logo (desno) via Delo na Twitterju: https://twitter.com/DELO_TW

Matjaž Kmecl: Josip Jurčič: Pripovednik in dramatik. Zavod republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana 2009, 141 strani, trda vezava 24,50€, mehka vezava 19,50 evra.

Delo, letnik 52, št. 148 (30. junij 2010), str. 19

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s