Maribor City Shuffle (odgovor Juretu Aleksejevu + komentar EPK Ptuj)

Meščani so kultura

in kultura so meščani.

oboje = 0

0 = ∞

A B < 1, 2, 3

Kdor nima kulture

ne potrebuje mesta

kdor ima kulturo

ne potrebuje meščanov.

H. A.

Tako deluje mesto, dragi moji. Striček Google mi javi, da me na mreževini nekdo omenja, klik, preberem esejček, se zgrozim, preberem še enkrat, se nasmehnem, klik, pokomentiram in nekaj minut kasneje moje mrežnice zatrese mejl urednika portala, ki me pobara, če bi še jaz kaj vrgel gor. Ni Veliki brat, ni Čar-ovnija, ker sem se pod komentar za razliko od ljudskih navad pridno in neskromno podpisal z imenom in priimkom. (– Pa jaz sem sam sebi avatar!) Klik nazaj, da preberem še nekaj drugih prispevkov in opis projekta, pa potem vseeno raje vprašam, kaj je to Mapiranje Maribora in kaj točno hočejo od mene. (In si že predstavljam, kako s svojimi merilnimi napravami pozno popoldne pridem v mesto v snegu in se oziram po gradu.) Nato si vzamem čas za razmislek. Tega časa nihče ne meri.

A po vsem tem času – vmes smo menjali koledarje – sem se domislil predvsem tega, da Maribora sploh ne poznam. Rojen in s stalnim prebivališčem, prijavljenim na Ptuju, kar je zgolj par kilometrov nizvodno, iz proletarske familije, so moji edini otroški spomini na MB povezani z veletrgovino, eno prvih, kamor smo se z velikimi očmi, prilagojenimi arhitekturi, peljali nekajkrat letno za “boljši” nakup. Ker sem šel na rajžo v LJ, MB potem nikoli nisem intimneje spoznal. (Tesno, mrakobno & oprezavo mesto iz romanov Draga Jančarja je MB nekega drugega časa. Ali ne?) Vem, kje je knjigarna založbe Litera, kje je Lent in kje Satchmo, KGB, galerija, gledališče, toliko sem že kulturnega turista, pa kje je Ciproš, kamor hodim danes na izletniške nakupe … Okrog teh linij pa so na mojem zemljevidu že bele lise in napis There Will Be Dragons (Tukaj so zmaji).

O MB torej nimam dosti povedati, kar pa o njem najbrž vseeno nekaj pove. Zato bom izvedel tako imenovani Kansas City Shuffle (»Kansas City Shuffle je, ko vsi pogledajo levo, ti greš pa desno.«) – poskusil bom povedati nekaj o Mariboru in EPK, tako da bom govoril predvsem o mestu, meščanstvu, kulturi ter rodnem Ptuju in Ptujčanih. V bistvu pa bom povedal nekaj o tem, kako ne deluje mesto.

Projekti kot je EPK so velika preizkušnja za mesto, predvsem pa zrelostni izpit, ali je vsakoletna prestolnica kulture sploh sposobna biti mesto. Če zastavim nekoliko patetično: ni težko izrisati zemljevida nekega mesta, vendar pa pri tem gotovo ni pričakovati, da bi se nanj ujelo kaj več kot tlorisi stavb in trase ulic med njimi. In to ni mesto – razen, če verjamete že skoraj komično naivni interpretaciji moje kolumne izpod peresa Jureta Aleksejeva, ki jo lahko poiščete v Arhivu portala, kjer se nahajate. Če hočemo mapirati mesto v pravem pomenu besede, dobimo kvečjemu zemljevid sveta – lep primer tega je recimo projekt mariborske SNG, kjer so poskrbeli za neposredne prenose iz newyorške metropolitanke. Ponovimo: Mesto je vedno most do drugih mest.

Mednarodni projekti so tako gotovo ena od prednostnih nalog Evropske prestolnice kulture, čeprav je potem toliko bolj kočljivo, da v celotnem programju EPK (v redu, saj nisem prebral cele bukle) nisem uspel zaslediti projekta, ki bi povezal vsaj mesta, ki v projektu sodelujejo, kaj šele, da bi lahko govorili o nekih posebnih povezavah z drugimi mesti po Sloveniji. Satelitska mesta se že vseskozi, odkar se o tem piše in govori, z MB redko pojavljajo v istem odstavku, da torej niti ne govorimo o čem tako banalnem, kot so prometne povezave med njimi – poskušajte npr. po osmi uri priti iz MB v Slovenj Gradec z javnim prometom; še bolje, poskušajte čez vikend iz MB na Ptuj. Iz tega lahko izluščimo zanimivo sporočilo vsem obiskovalcem: konzumenti kulture so pri nas še vedno lahko zgolj lastniki osebnih avtomobilov. Elitizacija ali fosilizacija kulture?

Toda v MB se o elitizaciji kulture večinoma govori predvsem v povezavi z denarjem oziroma natančneje, mankom denarja, ki so ga kar nekako pričakovali od države. Ker pa ima država na totem koncu podobo Ljubljane, naj bi vse skupaj smrdelo po centralizaciji Slovenije. Kar je milo rečeno nenavadno glede na to, da so glavni igralci v organizaciji EPK bolj ali manj isti kot glavni igralci na LJ kulturni sceni. Namesto da bi torej gradili mostove med LJ in MB, so ti ljudje raje kak mesec po kandidaturi, ko je bilo že mogoče slutiti, da bodo drevesa naslednjih nekaj let bogato obrodila na drugi strani Save, nenadoma spet odkrili svoje korenine in začeli pridno črpati rodno podtalnico z dodatkom lokalpatriotizma. (Nič me ne živcira bolj kot njihovo namrščeno zmajevanje z glavo nad mojim judeštvom, ko me želijo namazani z blatom naskočiti in v pristni ljubljanščini kričijo name: »Dejmo ga!«, če jim zatrjujem: »Jaz sem iz Ljubljane. Ljubljančan sem.«) Kar je poleg tega, da je LJ zdaj nenadoma njihov največji sovražnik, po mojem mnenju še dodatno zaskrbljujoče, je to, da so organizatorji EPK v glavnem samo na vzhod preseljeni organizatorji ljubljanske Svetovne prestolnice knjige, ki je bila sicer v marsičem uspešna, a v kontekstu mesta nikakor.

Mnogi kritiki EPK opozarjajo, da bo (oziroma mu je že) MB projektu spodrsnilo predvsem pri tem, da bi iz vse te zgodbe pridobili nekaj trajnega, kjer naj bi nasprotno LJ projektu uspelo. Kar je res, vendar le v primeru, če govorimo o infrastrukturi prvenstveno kot o zidanju. LJ je namreč tako dobila Trubarjevo hišo literature, ki sicer izvaja bogat celotedenski program, kar je gotovo več kot le “gradbena” posledica in tega ni omalovaževati. Toda kaj je bilo recimo storjenega na popularizaciji branja (razen tega, da so se prodajale poceni žepne knjige), predvsem pa na dvigu bralne kulture, kamor najprej vendarle spada vzgoja (mladih ali novih) bralcev za kakovostno knjigo – kar bi najbrž morala biti prednostna naloga Prestolnice knjige? Trubarjeva hiša literature je krasno mesto za literarne dogodke, toda tja danes zahajamo isti ljudje, ki bi šli ponje tudi drugam in ki bi brez tega prostora pač obiskali kak dogodek manj ali pa dogodek kake druge vrste.

Dominikanski samostan v prenovi
Dominikanski samostan v prenovi

Prvak najbolj vulgarnega razumevanja infrastrukturnih oziroma trajnostnih projektov kot prvenstveno zidanja pa je moj rodni Ptuj. Zato lahko, ko se vrnem na svoj stalni naslov, kar čez balkon opazujem kako tisočletno, v kamen vklesano zgodovino “slovenskih Benetk” oziroma “slovenskega Monte Carla” (Ptuj ni zaspano mesto, ker sanjamo še z odprtimi očmi – težke, vlažne velike sanje.) v lesenih škatlah spravljajo med drugim tudi v izpraznjeno, plesnivo vinsko klet nekdanjega Kmetijskega kombinata – ker očitno je treba z njo kamorkoli, samo, da gre stran od oči meščanov in druge zainteresirane javnosti. In medtem povsem nesramežljivo, pred očmi te iste javnosti z javnim denarjem iz dominikanskega samostana namesto muzeja gradijo nekakšen kongresni center, ki ga najbrž edine potrebujejo bližnje Terme in njihov razkošni, pa tudi večno lačni hotel. (Leta 2013 bo pa njegovim apetitom stregel EP v košarki.) Žalostno je, da je očitno važno samo to, da se nekaj od nameravanega in sanjanega vendarle zgradi, čim prej in brez dialoga. Čeprav jim bo uspelo projekt izpeljati pravočasno (pa jim ne bo, če bo vse potekalo tako, kot to poteka, in ne bodo arheologov metali iz njihovih rovov), mora biti vsakomur jasno, da celotna stvar nima nobene veze z EPK, če K v akronimu še pomeni kulturo. Oziroma ima začrtani projekt nedvomno precej manj smisla, kot bi ga imela gradnja muzeja, ki ga Ptuj s svojimi dragocenosti krvavo potrebuje. Da pa nekaj takega povrhu izvede Ptuj, ki v EPK v bistvu ne vlaga ničesar novega, v glavnem pa svojo dediščino, to ne bi smelo biti smešno niti Ljubljančanom!

Vzpostavitev infrastrukture je nujna za dejavnosti kulture in mesta – toda infrastruktura mora pomeniti: 1) Smiselno naložbo v prihodnost, ki bo omogočila nemoteno izvajanje že obstoječega kulturnega programa ali razvoj slednjega. Smešno je namreč pričakovati, da bodo kvalitetne vsebine prišle same od sebe (prišle od kod?), če bo le urejena infrastruktura. 2) naložbo v vzgojo novih konzumentov, če že hočete potrošnikov kulture – v vzgojo meščanske kulture, ki ne pomeni preštevanja, koliko generacij nekdo že živi v mestu in kdo še “smrdi” po gnoju, ampak aktivno sodelovanje v proizvajanju nove dediščine mesta. Ne gre torej za to, da otroci sodelujejo na karnevalu v sponzorskih kostumih prvega izdelovalca piščančje klobase v Evropi, ampak za to, da jih vzgajamo za umetnike, kulturnike, če ne to, pa vsaj za tiste, ki bodo kdaj stopili izza štirih ekranov (stene 21. stoletja) tudi na ulico, v mesto in postali mesto, si ogledali kakšno kulturno prireditev ter v njej aktivno sodelovali vsaj s svojimi sivimi celicami. Ker je pač enako smešno pričakovati, da bodo sami od sebe prišli obiskovalci, če bo le urejena infrastruktura.

In kako bi mogli to doseči, ko mesto ne ve, da so mesto meščani, da je mesto dialog in da gre brez tega lahko le za mesto duhov (»In a small ghost town, there’s a little arcade / Where the poltergeists play their videogames«). Le s kom bi poleti pred Muzikafejem sedel za mizo pri poeziji in kozarcu vina, če ne bi trga napolnili Ljubljančani in Mariborčani in tisti Ljubljančani in Mariborčani, ki se delajo Ptujčane ali ki nas vztrajno zamenjujejo za Ptujčane. Najbrž z Davidom Bedračem, enim redkih kulturnih ustvarjalcev, ki ga mesto premore, in s človekom, ki je znan celim generacijam mladih po svojem izrednem mentorskem delu. Toda o Ptuju se nisva imela veliko pogovarjati, saj je David o ptujskem EPK vedel manj od mene. Nihče ni potrkal na njegova vrata ali zatresel njegove mreže. In kje bom sploh posedal čez leto (pomlad, zima in jesen na ptujskem koledarju ne obstajajo), ko bom na Ptuju, če se bom hotel nadihati nočnega zraka in pri tem še kakšnih not ali lepe besede? Malo pred novim letom sem namreč dobil mejl dveh popotnikov, ki sta se pred časom spet ustavila na Ptuju, da bi dala nekaj sveta naprej, lastnikoma tega istega Muzikafeja, mejl, v katerem me obveščata, da v letu 2012 ne bosta izvajala kulturnega programa, ker so jima z občine dali vedeti, da ju ne potrebujejo.

Ne potrebujejo? Da ne potrebujejo prostora, ki skoraj edini na Ptuju ponuja kvaliteten kulturni program tudi pred in po poletju? Očitno ne. Tako kot ne potrebujejo v tem okolju odraslih festivalov, zdaj, ko so Medani ugrabili njihovega, mondenega – že lani poleti sta Art Stays in Arsana pogledala v bankrot in bankrot je pogledal vanju, samo zato ker je županu nekdo stopil na žulj. I, bogato mesto, ko toliko tega ne potrebuje! Najbolj pa ne potrebuje svojih lastnih meščanov. Sicer pa, le zakaj bi jih, ko se pa itak vsako leto že vnaprej zmenijo, kakšna bo tokrat obiskanost ptujskega osrednjega dogodka, pustnega karnevala. (Največjega v tem delu Evrope! – Ko bi mi nekdo znal na zemljevidu pokazati, kateri del s tem mislijo …) Merilne naprave na Ptuju tako že te dni pridno delajo: PING!

Nataknili si bomo maske, pa nihče ne bo vedel, da v resnici nismo meščani.

_________________________________________________________________________________

Logo Maribor 2012 na naslovnici in dnu via Bukla: http://www.bukla.si/?action=news&news_id=2151

Fotografija v objavi via Štajerski Tednik: http://www.tednik.si/skrajni-cas-da-se-je-zacela-obnova

_________________________________________________________________________________

EPK 2012Spletni portal EPK 2012, sklop Življenje na dotik/Refleksija, projekt Mapiranje Maribora, dne ponedeljek, 9. 1. 2012.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s