Jure Aleksejev o moji “meščanski nestrpnosti”

Oj, ti naša kmečkost (relevantni odlomek)

“Aljoša Harlamov pa je v svojem besedilu Slovo intelektualca prispeval sledeče »modrosti«: “Intelektualec je meščan. Danes je moj odnos – vsaj kadar nimam kakih posebnih razlogov za slabo voljo – tako do domače vasi kot do že skoraj povsem domačega mesta precej bolj umirjen in zrel. Oba sta odlično opravila svojo nalogo: to, da sta me brcnila iz gnezda, je namreč točno tisto, kar je bila njuna funkcija. Intelektualec preprosto nima kaj iskati na vasi, razen če se ob svojem delu sprošča z vrtičkanjem. Na vasi lahko spi, vas je celo idealen kraj za kontemplacijo, toda živi in diha lahko samo v mestu. Na vasi sanja, toda intelektualec mora sanjati tudi na ves glas, sredi med drugimi sanjami, v dialogu z njimi – v mestu. Tako pač je, tudi na vasi nimajo kaj početi z intelektualcem, razen, če je pozicija vaškega norčka še nezasedena. Ko pišem mesto, mislim mesto. Prometejska entiteta, ki je več kot spomeniško varovane & razpadajoče hiše in mladinski klubi po kleteh, več kot kavarne na soncu in steklene & jeklene nebotične pošasti. Mesto je trg v žlahtnem pomenu besede, pretok, je trkalnik ljudi, jezikov, kultur, idej. Mesto je kraj, ki je odprt v svet, k drugim mestom. Nikoli ni samo eno, mesto ne more biti samozadostno, če je, ni mesto – slovenska mesta niso nobena posebnost glede tega; mesto lahko nastane le v stiku med vasmi, zraste med vasmi in v odvisnosti/komunikaciji z njimi, toda je več kot vas ali skupek vasi, obenem pa je mesto zmerom samo ena od postaj do drugih mest, do mest sveta. To je razlog, da intelektualec nikoli ni doma v/na enem mestu, njegov dom je svet, so vsa mesta sveta. Intelektualec je kozmopolit. Provincialec je tisti, ki je statičen, ki ostaja na/v enem mestu.«

Tovrstna besedila in odnos, ki jih izražajo, so silno popularni in jih podpirajo tudi ljudje, ki si sicer zaradi svoje demokratičnosti in modrosti zaslužijo spoštovanje, vendar se mi zdijo iz večih razlogov sporna. Najprej seveda zato, ker so nestrpna, saj vse ljudi, ki niso imeli sreče, da so se rodili ali vsaj odraščali v betonski džungli avtomatično odpravi kot nesposobne, napol civilizirane, umsko okorele/omejene itd. Ta koncept postane še posebej moteč, če ga privzamejo levičarski intelektualci, saj naj bi ravno oni zagovarjali tezo, da noben človek ni slab/pomanjkljiv/pokvarjen sam po sebi, temveč ga je takšno ustvarilo okolje na katerega sam ni imel veliko vpliva, kar seveda ni združljivo z avtomatičnim zavračanjem vseh nemeščanov. Drugič lahko temu nazoru očitamo tudi pomanjkljivo logiko. V skladu z njim namreč sestre Brontë ne morejo biti dobre pisateljice, saj so živele in odraščale v izrazito provincialnem okolju podeželskega Yorkshira, prav tako pa je moral biti Andrej Bajuk nujno boljši predsednik slovenske vlade kot pa Janez Drnovšek, saj je ta prihajal iz zasavskih revirjev, Bajuk pa iz veliko bolj kozmopolitskega Buenos Airesa. In v kolikor je kvaliteta države premosorazmerna z odstotkom njenega meščanskega prebivalstva, so Monaco, Singapur in Vatikan daleč najboljše državi na svetu. Obstaja še dodatna dimenzija. Taka mentaliteta meščane tudi odvezuje odgovornosti do svoje okolice. Argument je namreč zgrajen na predpostavki, da bi urbani prebivalci lahko dobro vodili vsako stvar, če jih ruralci pri tem ne bi ovirali. Za probleme, ki se dogajajo na slovenski periferiji so torej krivi kar ljudje, ki živijo tam (kaj pa vdirajo v urbane sfere, kjer nimajo kaj iskati), za težave mest pa so vedno krivi priseljenci iz ruralne okolice, nikakor pa ne meščani sami. Ko postavimo antiruralne argumente v tak okvir, se lahko seveda prepričamo, da je z njimi nekaj močno narobe in da morajo na kvaliteto mišljenja, ustvarjanja, življenja pa še česa vplivati še drugi vzroki, kot pa samo čisto meščansko poreklo.”

(odlomek iz zapisa Jureta Aleksejeva z naslovom Oj, ti naša kmečkost na spletnih straneh EPK 2012, v sklopu projekta Mapiranje Maribora, ponedeljek, 16. 1. 2012)

__________________________________________________________________________________

P.S.

Njegov zapis sem na mestu objave komentiral, komentar pa se je med neprestanim premeščanjem spletnih strani EPK nekje izgubil … Napisal sem nekaj v smislu, da naj bralec sam preveri, ali je avtor mojo kolumno/odlomek interpretiral objektivno (enako lahko storite tudi sami in jo v celoti preberete na tem blogu: klik) in opozoril na dejstvo, da ga v citirani kolumni kritiziram, kar je pa potem kar nekako pozabil omeniti oziroma reflektirati.

Vodja projekta Mapiranje Maribora Aleš Čar mi je nato v e-pismu prijazno ponudil prostor za odgovor oziroma lastno refleksijo projekta EPK – posebno slednje sem z veseljem izkoristil.

__________________________________________________________________________________

Fotografija z naslovnice via Mladinska knjiga: http://www.mladinska.com/skupina_mk/koledar_dogodkov/dogodek?etid=524

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s