Robi Simonišek: Melanholična zrenja

Tenkočutno in da, melanholično

Če se upravičeno zdi, da so naj­manj od začetka novega tisočletja, torej že vsaj desetletje, tako sta­rejši kot mlajši avtorji pri svojem pisanju dajali poudarek predvsem tistemu kaj, se pravi zgodbi, je mo­goče počasi in vse bolj zanesljivo predvsem pri mlajših avtorjih opaziti premike znova v drugo smer, torej k vprašanjem pripove­di oziroma sloga (kako). Pri tem je mogoče pričakovati, da bo ta pro­ces vsaj v začetku šel celo na ceno zgodbe. Če je trenutno še zmerom in, da zgodba vsebuje par fanta­stičnih ali žanrskih elementov in vsaj kak presenetljiv ali absurdni preobrat, da torej lahkotno teče proti koncu, ki ga zaokroži naj­manj bizarna smrt katerega od li­terarnih junakov, je mogoče spet napočil čas za nepretenciozne, na prvi pogled morda celo banalno vsakodnevne in nezanimive zgod­be. V skladu s tem pa glagolsko pripoved in hiter tempo dogajanja zamenjajo premišljen opis in pre­kinjanje ali zabris klasične zgodbe s poetizacijo, refleksijo, esejizacijo ipd. Te značilnosti veljajo deloma že za Interferenco Tine Bilban, kate­re kritiko lahko preberete v tej isti številki, še toliko bolj pa za zbir­ko kratke proze Robija Simoniška, prikladno naslovljeno Melanholič­na zrenja.

Začnimo s frazo; Robija Simo­niška (1977) bralcem najbrž ni po­trebno posebej predstavljati. Naj­bolj ga poznamo kot pesnika, iz­dal je dve pesniški zbirki, Potoplje­ni katalog (2003) in Avtoportret brez zemljevida (2008), toda tisti, ki po­zorneje spremljate našo revijo, se boste spomnili tudi kratke zgodbe Preobrazbe, ki je izšla v 3. številki letošnjega Mentorja, najti pa jo je tudi kot zadnjo v pričujoči zbirki. Poleg tega je že za njegovo poezijo mogoče reči, da je blizu pesmim v prozi, njegov prozni prvenec pa je vsekakor izredno poetično delo, naelektreno s simbolno govorico.

Posebnost zbirke je, da je pisa­na v drugoosebni pripovedi, kar je tudi v svetovni prozi dokaj redek pojav, v nasprotju s poezijo, kjer je pogostejša, čeprav gre v tem primeru obenem morda tudi za strategijo iskanja komunikacije z bralcem. Simoniškov slog pisanja je namreč, kot je bilo že omenje­no, poetičen, lahko bi ga označili celo kot visokega ali stiliziranega, navadno so kratke zgodbe v celoti meditativni, refleksivni fragmenti, v katerih so dogajanje, prostor in čas zabrisani, pa tudi pripovedo­valec oziroma osrednji literarni lik (ti) ostaja bolj kot ne abstraktna entiteta. Izjema v tem je le zgodba Jekleni mož, kjer je pripovedova­lec sovaščan oziroma opazovalec prepira med Jeklenim možem in županom. To je proza, ki od bralca zahteva dobršno mero pozorno­sti in aktivnega sodelovanja pri interpretaciji in osmišljanju. Stav­ki delujejo kot verzi, pomensko zgoščeni in večkrat preprosto lepi: Nepovezan slovar stavkov se je zare­zal vate, ko si dojemal, da nisi prišel kot govorec, temveč kot poslušalec, kot neke vrste posrednik, ki tihotapi bese­de čez mejo (str. 14).

Robi Simonišek: Melanholična zrenjaNajkvalitetnejši zgodbi sta go­tovo Krog in Starčeve skice. Prva je pripoved o vrnitvi in odhodu z doma, o (simbolni?) smrti staršev – kot lucidno ugotavlja Gregor Lo­zar v spremni besedi, očeta ubiješ, ker mu nočeš slediti, mater pa, ker nočeš več živeti pri njej. Dogajanja praktično ni, vendar je zgodba arhetipska, univerzalna in močna. V drugi je ti starec, ki se godotovsko pripravlja na obisk, četudi se ne more domisliti, kdo naj bi ga obiskal. Tenkočutno in da, tudi nekoliko melanholično. Zgodbi izstopata, ker sta v njiju doseže­na najvišja možna komunikacija in ujemanje med slogom in temo, medtem ko pri večini ostalih to ne uspe zmeraj. Pisateljev sen je zgod­ba o pisatelju, ki se na njeno po­vabilo preseli k sodniku in njegovi hčeri, potem pa ugotovi, da je po­doben njenemu prejšnjemu možu, ki ga je v samoobrambi ustrelila; Božična zgodba o pisatelju, ki ga skrbi za prijateljico, saj je bil njen stanodajalec v preteklosti obtožen nadlegovanja; Arhitektova pisma o piscu biografije znanega arhitekta, ki naleti na njegova pisma, iz ka­terih izve, da je imel sina z mlado­stno ljubeznijo; Prtljaga o študen­tu, ki se na svojem potovanju po Balkanu otepa s predsodki o »ne­varnih« domačinih; Jekleni mož o človeku, ki noče prodati svoje do­mačije za blagor in razcvet občine; Koliba o spominu na grozljivo sanj­sko izkušnjo v otroštvu in Labirint o življenjskih usodah prebivalcev doma za podiplomske študente. Pri vseh gre bolj ali manj za izseke iz vsakdanjega življenja literarnih likov, pri čemer refleksija in po­menska nasičenost ovirata mo­rebitni suspenz ali pa še nadalje banalizirata preprostost zgodbe. Pri tem je izjema morda samo še Potepuhov dnevnik, v katerem ne­navaden namig na koncu zgodbe v pripovedovalcu in bralcu zbudi dvom o namenih starejšega para, ki je najel vodiča za izlet v Firen­ce, čeprav ni videti, da bi ga sploh potreboval.

Premik v sodobni prozi je torej že zaznan, mladi avtorji so znova začeli iskati sebi lastne avtopoetike in sodobne, nove načine pripo­vedovanja zgodb (lahko bi rekli, da so njihovi očetje in matere že na smrtni postelji), zdaj morajo samo še najti sebi primerne sodobne zgodbe, vredne pripovedovanja.

___________________________________________________________________________________

Robi Simonišek: Melanholična zrenja (Maribor: Litera, 2010)

Mentor 5 (2010)Mentor, letnik 31, številka 5 (2010)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s