Tina Bilban: Interferenca

Ironija sodobne komunikacije

Tudi mladi avtorji imajo lahko že zanimive biografije. Med take gotovo spada literarna kritičarka in »raziskovalka stičišč literatu­re, filozofije in fizike« Tina Bilban (1983), ki ima diplomo iz filozofije in doktorat iz primerjalne knji­ževnosti, zdaj pa je zaposlena na dunajskem Inštitutu za kvantno optiko in informatiko v okviru projekta povezave fizike in filozo­fije na področju kvantne realnosti. Skratka, karkoli že vse to pomeni, sliši se precej nenavadno, vseka­kor pa najmanj zelo sodobno.

Točno takšna je tudi zbirka kratke proze Interferenca, naslo­vljena po fizikalnem pojavu (raz­lago z ilustracijo lahko preberete na prvih straneh knjige). Vseh osem zgodb je pisanih v enotni pisavi, zaradi katere je njihov prostorčas mogoče enotno interpre­tirati kot kaotičen, fragmentaren, urban ali virtualen, literarne osebe pa zaznamujejo pojmi potujitev, popredmetenje, izgubljenost in osama. Med študentsko ljubezensko Narazen in antiutopično orwellovsko 2084 zato ni pretira­ne razlike. Pripovedovalec je vse­skozi tretjeosebni, vendar nikakor vsevedni, na to opozarja modal­nost: Barva oči se giblje med svetlo modro in zeleno, iris je nenavadno poudarjen, glede na to, da ni opa­ziti maškare ali senčila, najverje­tneje nosi leče (str. 33) – ne ve, ali nosi leče ali ne, o tem lahko zgolj sklepa. Pripovedovalec dogajanje torej opisuje kot nevtralni opa­zovalec ali filmska kamera. Tudi literarne osebe večinoma vidimo od zunaj. Le-te za pripovedovalca nimajo imena, in četudi ga bralec iz zgodbe izve, jih vztrajno poime­nuje samo opisno, večinoma kar po njihovih oblačilih fant v svetlo modri srajci na črnem kolesu ali pa preprosto mlajši moški ali celo zaimensko on, ona; njihova čustva še najpogosteje izdajajo zgolj konci ustnic ali potenje. Okolica, v kateri se nahajajo, je opisana s skopimi, raztreščenimi vtisi, včasih izvemo zgolj smeri gibanja literarnih ju­nakov (levo, desno). Navadno je vseeno mogoče razbrati, da gre za urbano okolje, kjer komunikacija poteka v glavnem preko e-pošte, spletnih klepetalnic, kratkih spo­ročil in telefonskih klicev. Pri tem tehnologija nima vloge zgolj ume­ščanja zgodb v sodobnost, temveč pripomore pri izgradnji pomena, po mojem mnenju pa je v zbirki najti nekaj v slovenski sodobni prozi do danes najbolje uspelih (realističnih) simulacij e-komunikacije.

Mesta zdrsa iz drugače zelo dosledne pisave so obenem mesta zdrsa kvalitete. Posnetek razpoke, zgodba o študentu, odrezanem od soljudi, ki svoja zadrževana čustva usmerja proti samemu sebi, bralca podcenjuje ravno z opustitvijo pripovedovalčeve nev­tralnosti oziroma z vpogledom v junakove misli, ki so zapisane do­kaj neprepričljivo in nerealistično; imajo pač pojasnjevalno funkcijo. Podoben je dialog sopotnikov na letalu v zgodbi Vilanela, ki se že po nekaj minutah znanstva pogo­varjata o smrti, čeprav je to druga­če izjemno topla in vešče spisana pripoved, ki bi jo pogojno lahko imenovali tudi ljubezenska. Ali pa sentimentalni, že patetični sinhro­nizirani samomor para, ki izgubi otroka, v Nokturnu za izgubljenim rojstvom. Zgodbenost, sindrom hiperproduktivne in skomercializirane sodobne proze, je očitati le tekstu z naslovom Iz dveh smeri, ki skuša na nekaj straneh v montažni tehniki upovedati mladost zdaj že ponosnega dedka; zaradi nagli­ce pa nasilje nad glavno literarno osebo izpade precej naivno, skoraj komično. Vendar ima še najmanj kvalitet pravzaprav Variacija na temo, ki bralcu ne ponuja drugega kot banalno zgodbo o smrti mačke.

Apoptoza (kot lahko preberemo v spremni besedi, gre za enega od tipov programirane celične smrti) je tista, ki se zdi v celotni zbirki hkrati najbolj nenavadna in so­dobna. Doktor medicine Kristijan Svetek se preko e-pošte dogovarja za preglede pacientov, sestanke s kolegi in srečanja s sorodniki – vse za naslednji dan in bolj ali manj ob isti uri. Na koncu se izkaže, da ne gre za aktualistično moral­ko o prezaposlenosti zdravnikov, temveč za nekaj povsem drugega. Bralec pa je soočen tudi z neizbe­žnim vprašanjem, ali je to, da se večina »povabljenih« tam potem sploh ne prikaže, ironija usode ali vzrok njegovega dejanja oziroma stanje sveta, v katerem živimo. Kljub nekoliko moralističnemu, happy-end koncu pa se zdi, da ima največ konsistentnosti v kva­liteti vseeno zgodba Narazen. Gre za minimalistično, a pretanjeno ironično pripoved o usodi mla­dega para in njunem samskem življenju po razhodu. Predvsem izraba komunikacije preko sple­tne komunikacije za ironično di­stanco do literarnih likov in nji­hove emocionalne melodrame je preprosto očarljiva. Sporazume­vanje preko novih medijev tako postane simbol površinskosti in hipnosti sodobnih odnosov.

Če odmislimo nekatere minu­se, je zbirka kratkih zgodb Inter­ferenca vsekakor svež premik od že prav dolgočasnega kot-da-samo-napol-žanrskega kratkoproznega zgodbarstva, ki smo ga prebirali v zadnjih letih. In mogoče bodo v ospredju premi­ka ravno generacije, ki ji pripada Tina Bilban, raziskovalci stičišč sodobnosti.

___________________________________________________________________________________

Tina Bilban: Interferenca (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010)

Mentor, letnik 31, številka 5 (2010)