Aleksij Kobal: Glas

Avtor kot glavni junak

Zadnje mesece se ponovno obuja ideja o ničtem davku na knjigo in najbrž ni ljubitelja knjig, ki pobude ne bi podpiral. Po vsej Sloveniji se odpirajo nove knjigarne, s čimer bo nazadnje vendarle ogrožen mo­nopol Mladinske knjige na tem po­dročju. Za povrh bo naslednje leto Ljubljana še svetovna prestolnica knjige, začel bo tudi izhajati nov kulturni štirinajstdnevnik, ki bo, predvidevam, v veliki meri name­njen tudi knjigam. Vse to je samo po sebi imenitno, toda zdi se, da si bo še pred tem marsikdo moral naliti čistega vina. Med prvimi pa založniki in avtorji.

Manj je več ni ravno slogan, ki bi ga slovenski založniki jemali za svojega. Kljub nenehnim pritož­bam o slabem in težavnem položa­ju slovenskega založništva so v za­dnjem desetletju tudi sami več kot podlegli kapitalistični težnji po hiperprodukciji. Tako se ni čuditi, da izide letno čez sto izvirnih slovenskih romanov, težko pa je na prste ene roke prešteti, kaj je bralcu od te bere resnično ostalo v spominu. Po drugi strani pod oznako roman izide marsikaj. Prvenec Aleksija Kobala je na žalost tak marsikaj in simptom tega, kar je narobe v slo­venskem založništvu, pa tudi na slovenskem literarnem prizorišču sploh.

Aleksij Kobal, GlasGlas morebiti že je roman, toda kakšen? Prvoosebni pripovedova­lec komunicira s svojim glavnim in pravzaprav edinim protagonistom teksta, slikarjem Klesjo, kar bi lah­ko veljalo za metafikcijo in skupaj s citati iz filmov vnašalo v besedilo nekakšne postmodernistične ele­mente, toda obenem ni bralcu niti za trenutek prikrito, da gre prav­zaprav za eno in isto identiteto, ki je samo razcepljena in ki jo je mogoče do neke mere enačiti celo s fizičnim avtorjem. In tu se pojavi problem. Tekst skoraj nima zgod­be, nima posebne rdeče niti in nenazadnje niti ne omembe vredne­ga estetskega sloga, razen če tja ne spadajo patetika in povsem pu­blicistične metafore. Slikar Klesja, ki ima vse avtobiografske danosti Aleksija Kobala, v industrijski coni Šiška nabira smeti za svoj umetni­ški projekt, ko nenadoma stopi na dvigalno ploščad, ki ga spusti v temo. Potem je večino romana tam in se spominja raznih dogodkov iz preteklosti in/ali fantazira, spo­minski vtisi in/ali fantazije se bolj ali manj zgolj nizajo, zaključi pa se z nekakšno neumestno referenco na Odisejo 2001, ki naj bi delovala hermetično, bolj v smislu ezoterič­ne hermetičnosti. Literarni junak je izrisan brez vsakršne psiholo­ške poglobljenosti, zaznamovan z neko kvazi posebno umetniško (pre)občutljivostjo in iracionalni­mi strahovi. Bralec tako predvsem izve, kakšne filme Klesja (beri Ale­ksij) gleda, kakšno glasbo posluša, obveščen je o njegovem otroštvu, njegovih potovanjih, o njegovem slikarskem in umetniškem opusu itd. Kakor da bi bral povprečen blog. Na tem mestu je potrebno poudariti še nekaj; marsikje, na primer v zapisih Mance Košir, je bilo moč prebrati, da naj bi šlo celo za roman toka zavesti, kar pa ni niti približno res, saj sta na formal­ni ravni pripovedovalec in prota­gonist še zmerom ločena, pri tem pa literarni lik niti nima omembe vrednih monologov. Čeprav gre morda pri tem tudi za napako – na hrbtni strani knjige je namreč go­vora o »loku zavesti«.

Popolna identifikacija avtorja z glavnim protagonistom in po drugi strani neambiciozen slog preprečujeta, da bi imel tekst ka­kršno koli umetniško vrednost, po drugi strani pa približujeta roman eseju ali dnevniku (blogu) oziro­ma biografskemu spominskemu besedilu. Vse, kar ima roman romanesknega, je fikcijska okvirna zgodba. To pomeni, da bo knjiga zanimiva predvsem za tiste bral­ce, ki bi radi bolje spoznali življe­nje njenega avtorja, nagrajevanega vizualnega umetnika in sodelujo­čega pri skupini The Stroj. Čemu je bilo tako besedilo treba izdajati kot roman, pa je morda vprašanje, ki bi ga bilo potrebno nasloviti na urednika Andreja Blatnika. Jasno pa je nekaj: dokler se bo nadalje­vala praksa izdajanja knjig, ki daje prednost kvantiteti pred kvaliteto, bo položaj v slovenskem (pa tudi svetovnem, ko smo že pri tem) za­ložništvu tak, kot je.

___________________________________________________________________________________

Aleksij Kobal: Glas (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009)

Mentor 5 (2009)Mentor, letnik 30, številka 5 (2009)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s