Skrito.si

Bistvo je očem skrito

Skrito.siDelo Skrito.si naj bi, po besedah na ovitku, razgaljalo tiste male, vsem drugim skrite prostore v Sloveniji ali zamejstvu, ki imajo za avtorja poseben intimni pomen. Urednika Mitja Čander in Aleš Šteger sta več kot štiridesetim avtorjem poslala poziv, naj napišejo esejistični ali prozi prispevek, ki bi se loteval prostora. Prostora, ki je lahko prostor otroštva, inspiracije, travmatičnega dogodka ipd., ali zasebni prostor, hiša, bar; vas, mesto … Kot rezultat njune prošnje je v knjigi zbranih enaindvajset esejev oz. kratkih zgodb enaindvajsetih avtorjev. Vprašanje, ki se bralcu zastavlja, pa je, koliko so avtorji tudi v resnici razumeli, kaj urednika od njih želita oz. koliko truda so v to vložili.

Prispevki namreč o neki skriti topografiji govorijo večinoma samo površno ali pa sploh ne. Jurij Hudolin na primer piše o pesnikih (Zajcu, Šalamunu in Grafenauerju), ki jih je srečal in z njimi prijateljeval, Ljubljana je tu navržena le mimogrede, še manj je jasno, kaj je pri tem skritega, veličina pesnikov, ki jih omenja, najbrž ne. Nina Kokelj piše v svoji poetični pisavi, njena zgodba je pravzaprav že pesem v prozi, sestavljena iz nekih hipnih asociacij; daleč od tega, da bi šlo za nekvaliteten izdelek, toda o prostoru govorijo le kratki enciklopedični odlomki, ki so precej neorgansko vrinjeni v tekst, najbrž zato, da bi se upravičila njegova pojavitev v knjigi. Dušan Čater je prispeval popolnoma trivialno zgodbo, ki ima s prostorom zvezo le tako, da je moč razbrati kraj dogajanja (Kozjansko). Ampak po tej logiki bi v knjigo sodilo še marsikaj drugega. Podobno še Tomaž Kosmač in Irena Svetek, le da je povezava s prostorom še manj razvidna. Za Nejca Gazvodo je skrito zgodba, bralcem pa ostane skrito, kaj ima vse to s prostorom. In še bi lahko našteval. Namesto o prostorih avtorji veliko več pišejo o samih sebi; svojih spominih, doživetjih, svojem ustvarjanju oz. početju, kar je izpeljano z večjo ali manjšo mero skromnosti. Ne morem verjeti, da na Beletrini tega niso opazili, zato lahko o motivih za to, da so knjigo kljub temu izdali s takšnim vodilom in takim naslovom, zgolj ugibamo. Očitno je tudi, da se jim je z izdajo kar malo mudilo, saj imajo teksti ogromno tipkarskih napak.

O prostoru vendarle pišejo: Matej Bogataj o reki Lahinji in ribarjenju, z nekaj ekološke zavesti; Esad Babačić o Sarajevu in Ljubljani; Mohor Hudej o Celju; Suzana Tratnik o dveh kuhinjah pri njih doma; Gorazd Trušnovec s svojim nadvse zanimivim besedilom o solinah; Vinko Möderndorfer o Kinu Dom z dobršno mero humorja; Matjaž Pikalo o Fari itd. Toda slednji govori spet predvsem o znamenitih ljudeh iz svojega domačega kraja, kar je le še napol povezano s temo; podobno to počnejo nekateri drugi, ki sem jih pravkar naštel, pa tudi večina tistih, ki jih (še) nisem omenil. Ali pa, kot v prejšnjem odstavku omenjeni avtorji, pišejo o osebnih spominih, ki so nekoliko bolj površno povezani s topografijo, in svojem ustvarjanju. Vodila zbirke tako v celoti ni uspelo udejanjiti skoraj nikomur.

Med najbolj zanimivimi v knjigi je esej Erice Johnson Debeljak, ki govori o razlikah v orientaciji v prostoru med Ljubljančanom in Američanom. Medtem ko se lahko Američanka v mestih v svoji rodni državi znajde po matematični, mrežasti postavitvi ulic, je v Ljubljani včasih popolnoma izgubljena, kljub navodilom njenih prebivalcev oz. prav zaradi njih. Avtorica ugotavlja, da napotkov, kako nekam priti, ni mogoče razumeti brez poznavanja pestre zgodovine kraja. Med najbolj kvalitetnimi teksti pa je zagotovo esej Aleša Štegra o dvojih vratih v njegovi rodni hiši, ki so polna spominov na njegovega dedka peka, na peč, ki jo je bil zaradi dolgov prisiljen prodati, na kuhinjo, polno vonja po svežem kruhu, pa tudi dedkovega molka.

Nekaj esejev v knjigi se brez dvoma splača prebrati, če se želi bralec v resnici sprehoditi po skritih kotičkih Slovenije in videti, kako te kraje, prostore opomenjajo slovenski avtorji oz. obujati spomine na njihovo bogato preteklost. Na žalost bo od večine odnesel le kako anekdoto iz avtorjeve zasebne preteklosti; še manj bo zaznal kake posebne literarne kvalitete. Slednje še posebej velja za skoraj vse vključene kratke zgodbe.

 

 ___________________________________________________________________________________

Mitja Čander, Aleš Šteger, Sanja Grobovšek (ur.): Skrito.si (Ljubljana: Študentska založba, 2007)

Mentor 3 (2008)Mentor, letnik 29, številka 3 (2008)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s