Avgust Demšar: Olje na balkonu

Slovenska detektivka

Slovenski liteAvgust Demšar, Olje na balkonurarni sistem je v nekaterih podsistemih bistveno podhranjen. Slovenski pisatelji večinoma niso naklonjeni čistim žanrskim delom, želijo se predstavljati kot “resni avtorji”, kar ima za posledico, da slovenski bralci, ki si želijo žanrskega čtiva, skoraj nimajo druge izbire, kot da posegajo po delih tujih (večinoma angloameriških) avtorjev. Pri tem je na izgubi vsa književnost v slovenščini. Sistem, ki ne deluje kot celota, deluje šepavo. Domači avtorji ostajajo na obrobju, medtem ko se v prvih vrstah v izložbah bleščijo knjige Dana Browna, Jamesa Pattersona in drugih piscev svetovnih uspešnic. Se kdo spomni, kdaj je bila celotna izložba ljubljanskega Konzorcija namenjena eni sami slovenski knjigi, kot se je zgodilo še nedolgo nazaj s knjigo Morska katedrala Ildefonsa Falconesa? Dejstvo je, da popularni domači pisci povečujejo zanimanje za celotni sistem. Vzgajanje bralcev za branje slovenske knjige se začne s slovenskimi kriminalkami, trilerji, zgodovinskimi in ljubezenskimi romani itd. Po drugi strani večina slovenske tako imenovane visoke literature, posebej zadnjih nekaj let, ko smo priča pravi hiperprodukciji slovenskih romanov, ne dosega potrebne kakovosti, ki bi tako oznako upravičevala. Avtorji ostajajo vzvišeni nad žanrsko književnostjo, izdajajo pa romane, v katerih prevladuje napeta in shematična zgodbenost.

Avgust Demšar je psevdonim Mariborčana, ki se je lotil pisanja serije detektivk, katerih osrednji protagonist je višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko. Prvi roman v seriji, ki je obenem njegov prvenec, je Olje na platnu, v tem letu je izšla druga knjiga Retrospektiva, na zavihku prve knjige pa izvemo, da medtem piše že četrto. Olje na platnu je prišlo tudi v širši krog nominirancev za letošnjega kresnika (v ožjem izboru ga ni).

Gre torej za tipično (čisto) žanrsko delo. Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko je pronicljivi, malone vsevedni in malo čudaški detektiv, blizu kakemu inšpektorju Morsu (recimo po tem, da se zanima tudi za kulturo, literaturo), njegov partner je Marko Breznik, seveda neizkušeni, naivni in preprosti kriminalistični pripravnik. Struktura dveh glavnih junakov, od katerih je eden starejši detektiv – učitelj, ki zna povezati vse drobce, ki jih je avtor bolj ali manj spretno nastavljal bralcu, drugi pa praviloma mlajši partner – učenec, ki spoštljivo stopica za njim in občuduje detektivske spretnosti glavnega junaka in obenem seveda zastopa vednost bralca, je značilna za ta žanr (spomnimo se klasičnega dvojca Sherlock Holmes – dr. Watson).

Podobnih kazalcev žanra je v tekstu še veliko. Roman se začne z najdbo trupla, ki ga napove že prvi stavek, prolepsa: Tistega, kot se bo kasneje izkazalo, tragičnega jutra, je gospa Marta K., stopila iz hiše na ulico. Izročilu Agathe Christie je blizu prostor dogajanja, ki je omejen na stanovanjsko hišo in s tem povezan ozek krog osumljencev, med katerimi lahko bralec išče morilca, samo po sebi pa se tudi razume, da ima prav vsak prebivalec hiše omaro polno okostnjakov, kar zavlačuje razkritje storilca. Nasploh gre bolj ali manj za klasično detektivko, v kateri imajo forenzika in druge sodobnejše metode policijskega dela bolj obrobno vlogo, v ospredju sta dedukcija in intuitivni uvid genialnega glavnega junaka. Širši dogajalni prostor je Maribor, ki je deležen nekaj kritičnega seciranja, vendar pa resnici na ljubo karakterja prostora v romanu skoraj ni razbrati drugje razen v neposrednih omembah. Z isto lahkoto bi se roman dogajal kjer koli drugje.

Glavni odliki romana sta, ob okoliščini, da gre za detektivko domačega avtorja, humor, ki močno popestri branje, pa tudi zanimiv sklep, v katerem detektiv poveže še zadnje niti s pomočjo člankov v revijah Jana in Svet & ljudje. Pomanjkljivost romana je predvsem prehiter tempo, minimalistično dogajanja, v katerem bralec ne najde dovolj časa, da bi bolje spoznal osumljence, le-ti so predstavljeni preveč na hitro, na grobo, tako da mu je eden glavnih užitkov žanra detektivke, njegovo lastno sodelovanje pri lovu na morilca, odvzet. Kot je bilo že omenjeno, bi si bilo želeti morda še nekoliko večje vloge domačega okolja, kar bi delo približalo bralcu in ga ločilo od tovrstnih tujih izdelkov. Prostitucija, transvestitstvo, jet-set, vse to je za odtenek premalo organsko vraščeno v slovenski dogajalni prostor. Vendar pa je najbrž tudi to prej posledica kratkosti romana. Zagotovo je avtor postavil nekaj dobrih izhodišč za nadaljevanja (Breznikov katoliški moralizem proti liberalnosti Vrenka itd.), ki jih bo lahko razvijal in tako v nadaljevanjih zasadil tudi kake slovenske posebnosti. Šele prihodnje knjige bodo tudi pokazale, kako se bo glavni inšpektor Vrenko priljubil bralcem.

___________________________________________________________________________________

Avgust Demšar: Olje na balkonu: Prvi primer inšpektorja Vrenka (Ljubljana: Sanje, 2007)

Mentor 4 (2008)Mentor, letnik 29, številka 4 (2008)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s