Samo Petančič: Anor Kath. Pota magov

Ne povsem črno-bel svet fantazijskega romana

Samo Petančič, Anor Kath

Prvenec sedemindvajsetletnega Sama Petančiča Anor Kath: Pota magov sodi v žanr fantazijskega romana. Žanrsko je obarvan že sam naslov, pa tudi sestava knjige, ki ob zgodbi na koncu ponuja tudi obvezna slovarček in zemljevid. Jasno je tudi, da gre zgolj za prvo knjigo serije, tudi to je eden skupnih imenovalcev fantazijske literature.

Katera žanrska določila pa so opazna v samem romanu? Najbolj očitno besednjak, ki posega po arhaizmih in novotvorbah (Človekoklavec, Kresničkarji itd.), predvsem pa raba izmišljenega jezika, iz katerega jemlje določene besede (iz tega izvira tudi naslov) ali celo kak stavek ali dva, ponavadi pa so omejene na toponime, lastna imena in poimenovanja fantastičnih predmetov in pojmov. Za tovrstno literaturo je, tudi zaradi vsega tega, ponekod značilen baročni, patetični slog s kopičenjem pridevnikov, npr. v vročični rdečici podivjane mesene surovosti (stran 92). Tak nabuhli slog je najbolj prisoten pri karakterizaciji junakov oz. pri opisovanju njihovih dejanj, predvsem pri negativcih, kjer vsevedni pripovedovalec z raznimi pridevniki in samostalniki, ki imajo negativno konotacijo, vrednoti njihova dejanja ali njih same. Pri tem je pravilo, da bolj kot je dejanje fantastično, bolj pomemben kot je negativec, več je takega besedišča.

Liki v romanu so, kot se za fantazijski roman spodobi, raznovrstni v dobesednem pomenu besede. Baroni ali Onil Quentil (sorodni vilinom v Tolkienovem svetu), škratje, zmaji, Lokat, Ljudje-psi ipd. Glavnih junakov je več, v ospredju pa je skupina magov, ki potuje po Deželah trgujočih ljudstev in zunaj njih – njihova mobilnost je ena od najpomembnejših določnic fantazijskega romana, saj so junaki tega žanra predvsem popotniki; tako pač zahteva bistvo žanra.

Romanu pa manjka neka druga bistvena značilnost, namreč epski zamah. Brez dodatka ima roman resda 374 strani, toda zaradi formata knjige in tiska dolžina dela krepko zaostaja za sorodnimi romani drugih avtorjev. To samo po sebi ni nikakršna pomanjkljivost, prej prednost, toda zaradi tega roman izgubi nekaj prepričljivosti. Dogajanje poteka prehitro, usodni dogodki si sledijo eden za drugim in s tem se njihova usodnost samo zmanjšuje, malone parodira. Bralec se ob tako hiteči pripovedi ne utegne vživeti v posamezne like, ker jim je namenjeno premalo prostora, psihološke karakterizacije pa tako rekoč ni. Težave ima tudi pri vživljanju v izmišljeni svet, saj je potovanju skozenj (in potovanje je ravno eden pomembnejših načinov, kako avtor bralcu približa romaneskni svet) odmerjeno le nekaj kratkih opisov, tudi bitij, ki ga naseljujejo, si zaradi pomanjkanja opisa (včasih tega sploh ni) ne zmore plastično predstavljati. Namesto da bi kakšen fantastični pripomoček avtor opisal, ga razloži, po drugi strani pa pretirava z anatomskimi opisi ubojev in umorov.

Ker ni časa, da bi bralec zares padel v zgodbo, se mu nekaj tistih usodnih dogodkov tudi povsem izmakne, saj ne utegne razbrati, kaj je za ta svet normalno in kaj nenavadno, po katerih zakonih ta svet deluje in kaj je ta Sprememba, ki mu grozi. Temu ne pripomore niti to, da magi vse te prelomne dogodke sprejemajo z neko čudno samoumevnostjo, četudi naj ne bi vedeli, kaj se dogaja. Obenem ovire, ki naj bi bile zanje nadvse visoke, premagajo po nekaj odstavkih, mimogrede.

Zaradi te naglice toliko bolj izstopa šablona, po kateri teče zgodba. Magi nekoga srečajo, ta jim svetuje nekaj v zvezi z njihovim potovanjem, dá jim nove informacije, a hkrati bralec s pomočjo vsevednega pripovedovalca izve, da jim je marsikaj zamolčal. Ta shema se ponavlja vseskozi. Tudi ni zmeraj povsem motivirano, zakaj jim kdo kaj zamolči.

Glavna odlika romana je, da svet, v katerem dogajanje poteka, ni povsem črno-bel. Magi zagotovo niso čisto pozitivni junaki, ki bi delali zgolj neoporečno dobro, negativci niso zgolj zlobneži. Pravzaprav še ni povsem jasno, ali v resnici gre za tipično glavno temo fantazijske literature: za boj med dobrim in zlom. Vsaj v prvi knjigi so reči veliko bolj kompleksne. Tudi slog kljub kopičenju in patetiki v nekaterih odlomkih preseneča in obeta. Romaneskni svet se na drugi strani zdi dobro domišljen in izdelan; nič pretresljivo novega ne prinaša v primerjavi z drugimi avtorji tovrstne literature, vendar pa tudi ni samo kopija. Ker gre šele za prvo knjigo, bo zanimivo videti, kako se bodo stvari razvijale dalje.

Ob poplavi prevodov fantazijskih romanov, v katerih se po zaslugi naših založnikov utapljamo zadnja leta, pri čemer moram dodati, da povsem nekritično prevedejo marsikaj, kar tega ni niti približno vredno, je slovenski izdelek dobrodošla osvežitev. Anor Kath bo nagovoril predvsem najstnike, zagotovo pa tudi kakega starejšega ljubitelja tega žanra.

___________________________________________________________________________________

Samo Petančič: Anor Kath: Pota magov (Novo mesto: Goga, 2007)

Mentor 1-2 (2008)Mentor, letnik 29, številka 1–2 (2008)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s