Drugi roman Suzane Tratnik, letošnje nagrajenke Prešernovega sklada za literaturo (za zbirko kratkih zgodb Vzporednice), je pripoved o študentki Alenki, ki se sredi osemdesetih let udeleži svetovne lezbične konference v Ženevi. Skozi prizmo gibanj za pravice istospolno usmerjenih oz. gejevske in lezbične scene spada njena domovina še krepko v tretji svet, česar se protagonistka romana toliko bolj boleče zave po vrnitvi v domovino. Tukaj se mora soočiti s skoraj popolno praznino, ki jo še poglabljata slovo od prijateljic in ljubezenski zapleti. Odrasti pa mora tudi kot lezbijka – roman se konča s prvimi poskusi organiziranja lezbijk v takratni Jugoslaviji. Toliko o zgodbi.
Jezik romana je preprost, brez metaforike ali kakršne koli težnje po stilizaciji. Pripoved ostaja zgolj na ravni zgodbe, dogajanje se menjuje hitro in brez selekcije. Avtorica že takoj od prvih strani niza veliko imen in obrobnih, nepomembnih dogodkov, ki jim bralec le stežka dovolj zbrano sledi. Dušeča atmosfera v nekdanji državi, ki jo je morala protagonistka kot lezbijka še posebej čutiti, je zgolj nakazana, omenjana in prav nikjer tematizirana, zato je toliko bolj nemotiviran konec romana z nadnaravno napovedjo bližajoče se vojne in razpada države. Še posebej, ker je tudi umestitev v čas izpeljana samo na površini pripovedi, z neko letnico, omenjeno kar mimogrede, v romanu pa manjka drugih kazalk, po katerih bi se lahko bralec še orientiral (še posebej tisti, ki ne ve ničesar o zgodovini gibanj istospolno usmerjenih pri nas).
Problem romana je tudi prikaz lezbijk. Po eni strani je roman ravno tu najkvalitetnejši. Alenka in njeno odraščanje je prikazano kot nekaj normalnega, Alenka je povsem običajen človek z običajnimi problemi. Zaradi svoje spolne usmerjenosti še ni marsovec, nima nobenih nenavadnih atributov. Njeno čustveno življenje se prav nič bistveno ne razlikuje od čustvenega življenja heteroseksualnega moškega ali ženska in bralec nima težav pri identifikaciji z glavno protagonistko. Tu avtorica podre stereotip o čudakih gejih in lezbijkah. Po drugi strani pa pretirano poudarjanje spolnosti in telesnosti pri lezbijkah podpira nek drug stereotip – o tem, da je homoseksualnost samo seksualni hedonizem. Tako lezbijke na konferenci nikoli ne govorijo o ljubezni, temveč zgolj o spolnosti; ne zanima jih trenutek soočanja s svojo usmerjenostjo, ampak samo prvi seks; Saskia v pismu Alenki ne govori toliko o kakšnih globokih čustvih, ki jih čuti do nje, ampak o tem, da bo umrla, če se ne dasta dol; Alenkin odnos do Tadeje je na koncu romana samo seksualen, brez vsake ljubezni itd. Lezbijke so prikazane skoraj kot nimfomanke, lezbištvo pa je zreducirano na golo spolnost.
Roman Tretji svet je precej nedodelan (vzrok za to bi lahko bilo dejstvo, da je bil napisan za natečaj Cankarjeve založbe za roman iz sodobnega življenja), z manjšo literarno vrednostjo je bližje spominski literaturi. Se pa precej lahko in hitro bere, saj je jezik preprost, v ospredju romana pa je zgodba, tako da bo zagotovo našel svoje bralce. V branje sam raje priporočam še kakšno avtoričino zbirko kratkih zgodb, ki so literarno znatno kvalitetnejše, obenem pa uspešno razbijajo nekatere v slovenski zavesti vse preveč zakoreninjene stereotipe.
___________________________________________________________________________________
Suzana Tratnik: Tretji svet (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2007)
Mentor, letnik 28, številka 5 (2007)
Aljoša Harlamov, pisun 