Nekaj razlogov za preplah (Kaj berejo slovenisti)

Razmerje med pismenimi in nepismenimi se ne spreminja, čeprav znajo dandanes tudi nepismeni brati.

(Alberto Moravia, 1907–1990)

V vseh obdobjih človeške zgodovine je bilo že slišati pozive k orožju, ker ljudje premalo berejo, torej naša doba ni nič posebnega. Res pa je, da se je število klicev v zadnjih desetletjih pomnožilo, predvsem zaradi razcveta svetovnega spleta in naprav, ki so s tem povezane.

Če pa pogledamo samo evforijo, ki se je v zadnjih nekaj letih ustvarila okrog Brownove Da Vincijeve šifre ali Harryja Potterja J. K. Rowling, je očitno, da so ljudje za knjigo pripravljeni stati v vrsti pred knjigarno tudi ob polnoči, če je treba, našemljeni, ter povrhu vsega zanjo odšteti lepo vsoto denarja. Bere se tudi v sodobnem svetu še vedno.

Resnici na ljubo pa nikoli ni šlo toliko za to, da ljudje ne bi prav ničesar brali, temveč bolj za to, kaj berejo oz. natančneje, česa ne berejo.

Prodajne lestvice knjigarn kažejo, da so v ospredju zanimanja slovenskega bralca globalne uspešnice. Trenutno so to trilerji, ki mešajo zgodovinska dejstva (večinoma povezana z zgodovino krščanske Cerkve) z različnimi teorijami zarote, ter fantazijski romani, polni izmišljenih bitij, eksotičnih imen in večnega boja med dobrim in zlim. Takšna literatura doživi po več ponatisov tudi pri nas.

Vsako leto se na te lestvice za kak mesec ali dva vrine Nobelov nagrajenec tistega leta, pa tudi dobitnik slovenskega kresnika in knjige, ki so bile izbrane za maturo, toda vse to so sezonski pojavi. Zahtevnejšega leposlovja na prodajnih lestvicah tako rekoč ni, tudi zato, ker se ga, v primerjavi z drugimi naslovi, izdaja neprimerno manj in v manjši nakladi, če pa že je, avtor skoraj gotovo ni Slovenec.

Tudi ponatisi kvalitetne literature so redkejši, praviloma jih sploh ni, tako da se zgodi, da kakega klasičnega dela, izdanega že pred časom, sploh ne boste mogli več dobiti.

Knjižnice bolj ali manj sledijo prodaji, naj je to poseben paradoks ali ne, s tem, da so med večkrat izposojenimi še tiste knjige iz kanona, ki se jih obravnava v šolah. A še vedno boste do le-teh prišli veliko hitreje – večinoma je dovolj dvakrat skočiti v knjižnico –, kot do vročih uspešnic, kjer je čakalna doba zanje tudi nekaj mesecev. Med dopusti pa sploh. Je to dovolj dober vzrok za preplah?

Toda tako je najbrž že ves čas, odkar je naša vesolje postalo Gutenbergovo. Množice berejo lahkotnejšo, žanrsko literaturo, v dobi medijev predvsem najbolj reklamirane uspešnice, manjšina bolj izobraženih bralcev, ki imajo za sabo tudi več bralne kilometrine, pa bere tudi oz. večinoma zahtevnejšo literaturo, strokovno in beletristiko. Tisti, ki so literaturi najbližje, ki so z njo povezani s študijem oz. delom, še toliko bolj, predvsem pa so tudi bralci domačega leposlovja.

Na tak način vsako delo dobi svoje bralce in vsak bralec svojo literaturo. Tako je bilo in tako bo. Pa tako v resnici je?

Naj vam zdaj ponudim nekaj razlogov za preplah …

Z nekaj domišljije smo v drugem nadstropju ljubljanske Filozofske fakultete, dobra tri leta nazaj. Študenti, večinoma gre za študentke, drugega letnika Oddelka za slovenski jezik in književnost čakajo na seminar. Bolj ali manj postavajo po hodniku in v manjših gručah klepetajo o izpitih in profesorjih. Eden redkih študentov sedi malo stran na tleh, potopljen v platnice srednje debelega romana. Gruča deklet se potrudi in prikliče njegovo pozornost stran od fiktivnega sveta.

»Kaj pa bereš?«

Študent pove naslov knjige in ime avtorja.

»Kaj?«

Razloži, da gre za dobitnika kresnika tistega leta.

»A tako?! Za kaj pa to bereš?«

Študent nekoliko začuden odgovori, da zgolj zase.

Tu se pogovor konča, gručo študentk zadeva ne zanima več, saj ne gre za študijsko literaturo, študent pa od tod dalje velja za čudaka.

Kolo časa se obrne in vrže nas kakšno leto naprej. Kraj je še zmeraj hodnik fakultete, toda tokrat gre za pritličje, slovenistika ima ta privilegij, da večina predavanj za študente oddelka poteka kar v največjih predavalnicah. Četudi so le redko povsem zasedene. Pozna nočna ura je, študenti so že utrujen od celodnevnih predavanj. Morda še najmanj študent iz prvega prizora, ki več hodi po Tivoliju s knjigami v rokah kot po hodnikih in predavalnicah.

Poteka sproščen pogovor o tem, kaj študenti najraje berejo. V predavalnici je okrog deset študentk in omenjeni študent. Profesorica gre po vrsti, potrpežljivo sprašuje in morda še z večjo mero potrpežljivosti posluša.

»Jaz imam najraje take bolj romantične romane. Victoria Holt, Konsalik …«

»Jaz pa najraje berem napete zgodbe. Nazadnje sem prebrala Da Vincijevo šifro in se mi je zdela super!«

»Se strinjam s kolegico, meni je bila tudi super.«

Od približno enajstih odgovorov sta le dva, ki se kakor koli razlikujeta od navedenih primerov. Za enega od vprašanih pa se tako že ve, da je čudak.

Zadnje pol ure mine, ko skuša nekoliko pretresena profesorica odgovoriti študentki na vprašanje, zakaj Dan Brownovi romani ne sodijo med visoko literaturo.

Zadnji prizor, ki si ga bomo pogledali, se dogaja nedolgo tega v Tobačni tovarni, kamor so se med obnovo fakultete preselili izpiti in govorilne ure. Večja gruča študentov poseda na hodniku, čakajoč na izpit iz sodobnega slovenskega romana.

»Meni so bili ti romani tako dolgočasni, tako bedni. Ta Kovačič kar piše in piše in ne zna odnehat. In ta Simčič, sploh nisem razumela konca, on umre ali ne? Brez veze.«

»Jaz večine nisem prebrala …«

»Jaz tudi ne.«

»Prebrala sem nekaj bolj kratkih, kdo bo pa bral tiste špehe?! Še tisti Lipušev Boštjanov let, ki ima manj kot 150 strani, se mi je dovolj vlekel. In ta njegov obupen slog, pa skoraj nič se ne dogaja, samo nekaj hodi sem in tja.«

V dobri uri, preden študent pride na vrsto za izpit, postane jasno, da kar nekaj njegovih kolegov ni prebralo niti pol predpisanih romanov, večini pa le-ti niso bili niti najmanj všeč niti jih ne razumejo.

To je zgolj nekaj izbranih anekdot, med študijem sem jih doživel po kapljicah za celo morje.

Vprašanje, ki sledi, je logično. Če študentov slovenistike visoka literatura, posebej sodobna in slovenska (!), ne zanima, je ne marajo brati, niti je ne razumejo, kdo jo bo bral in razumel? In toliko pomembnejše vprašanje, kako bodo ti bodoči profesorji slovenščine za branje navdušili svoje učence in jih vzgojili v bralce kvalitetne literature, če to sami niso? Kako bodo postali dobi literarni kritiki oz. literarni teoretiki in zgodovinarji?

Problem, ki je nastal v tej dobi, torej ni, da ljudje nenadoma več ne berejo; zmeraj so in zmeraj bodo brali, četudi bo nemara branje v prihodnosti videti bistveno drugačno. Problem je v tem, da kvalitetnejša literatura izgublja bralce oz. da tudi bolj izobraženi vse bolj posegajo po lahkotnejši literaturi ali izključno po njej, tisti, ki se z njo ukvarjajo, pa ostajajo vedno globlje pod ravnijo strokovnega bralca.

Koga naj za to krivimo? Programe osnovnih in srednjih šol? Večina študentov, ki so danes na fakulteti, se je res šolalo še po starem učnem načrtu, kjer sta bili bolj kot dejavno branje v ospredju biografija avtorja in uradne interpretacije dela. Novi učni načrti so to spremenili, toda, da bi jih bodoči profesorji slovenščine znali rabiti, bi morali na fakulteti doseči stopnjo strokovnega bralca.

Je torej problem na Oddelku za slovenistiko? Gotovo tudi tam, saj se v okviru študijskega programa premalo bere ali sploh nič, premalo razpravlja o prebranem in premalo uči brati kvalitetno literaturo in jo prepoznavati. Kar v povezavi s tem, da se študenti učijo za teste, namesto da bi študirali za svojo strokovno usposobljenost, pač da rezultate, kakršne da. Tako nastane začarani krog.

Vendar bi bilo reči, da je kriv samo vzgojno-izobraževalni sistem, le nekoliko preveč enostavno. Kako je s tem mogoče pojasniti, da je letošnjo nagrado kresnik dobil roman Muriša, ki je na ravni karakterizacije očitno stereotipen? Da nekateri slovenski eminentni literarni strokovnjaki v recenzijah na zavihkih knjig postavljajo na Parnas delo, ki sodi v nakupovalne centre, na police z jedmi iz vrečke (odpreš vrečico, vsebino streseš v lonec, čez deset minut poješ in čez petnajst minut pozabiš)? In ne nazadnje, literarne kritike, ki so dobesedni prepisi takih recenzij?

Problem je veliko širši, kot je videti na prvi pogled. Zajema tudi strokovnjake za literaturo, ki so ostali pri esencializmu in ki novim generacijam bralcev ne morejo ponuditi prepričljive razlage, zakaj je določeno delo kvalitetno in zakaj drugo ne, kot nove generacije literarnih kritikov, ki jih hitro navduši vse, česar ne razumejo, in jim je to glavni simptom umetnosti, ali pa se vprašanju elegantno izognejo s trditvijo, da je razlika med elitno in popularno literaturo le umišljena. Obenem je tudi sodobni človek kot bralec preveč len, da bi se mu ljubilo ob literaturi še razmišljati, ni sposoben kritičnega mišljenja, da bi sam doumel, kaj je kvaliteta in kaj šablona. Raje se pusti prepričati propagandni mašineriji.

Težava pa je tudi v sodobnem svetu, v katerem se ekonomski diskurz prenaša na vsa področja človeškega življenja. Tedaj so družboslovne vede marginalizirane, ker nihče ne razume, kaj se v njih počne in s čim se ti ljudje preživljajo, kvalitetna literatura pa je izenačena s prodajno uspešnico.

To pa so že presneto dobri razlogi za alarm.

___________________________________________________________________________________

Uvodnik

Mentor, letnik 29, številka 1–2 (2008)Mentor 1-2 (2008)

P.S. – Avtorica fotografije na naslovnici je Martina Korošec. Hvala.

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s