Iztok Vrhovec: Slovo. Zgodbe z óne strani

Pedagoško naravnane zgodbe

Iztok Vrhovec, SlovoZbirka desetih kratkih zgodb se loteva večnih človeških vprašanj o smislu življenja, smrti, posmrtnem življenju, starosti, ljubezni … Prikazati jih želi večinoma skozi radovedne oči otroka oz. podati odgovore nanje v pogovorih vnuka s starimi starši, najpogosteje z dedkom (od te strukture najbolj odstopa le zgodba Lana, kjer sta protagonista odrasli moški in ženska, znanca, ki se znova srečata). Kakor koli, gotovo je avtorju potrebno priznati pogum, da se loteva ugank, ki jih nikakor ni lahko prepričljivo tematizirati. Poglejmo, kako mu je to uspelo.

Otrok kot pripovedovalec deluje neprepričljivo in nedomišljeno. Večina prvoosebnih pripovedovalcev je starih okrog šest let, s svojimi dedki pa imajo zahtevne filozofske debate, pri čemer so tudi tako neverjetno dojemljivi in inteligentni, da jim je še tako zapletena filozofija jasna in razumljiva v trenutku.

Na ravni jezika se literarne ambicije avtorja na žalost kažejo predvsem le v nabuhlem, baročnem slogu (… kjer se bodo s sklonjeno glavo pasli na presahlem obronku svojega ranjenega življenja; str. 101), ki deluje patetično, v zapletenih stavčnih strukturah in posledično povsem neživljenjskih dialogih, ki položeni v usta otroka zvenijo že prav komično.

Enako komično delujejo nekateri nesmisli, v katere se zapletajo pripovedovalci. Tako v zgodbi z naslovom Lana protagonist najprej sam sebe imenuje za vola, ker ga ne gane sproščujoči dan v parku, že v naslednji izjavi pa nasprotuje sam sebi, ko tako razmišljanje označi za luzersko. Stavka, ki sta popolnoma nelogična. Pri čemer sploh ne gre za ironijo.

Večina tekstov poteka tako v nerealnih dialogih, pripoved zunaj dialogov pa je povrhu shematična, tako se na primer opisi neprestano ponavljajo: med eno in drugo izjavo se različne literarne osebe večkrat praskajo po glavi; ko česa ne vejo, zmerom skomignejo, vnuki dedka brez izjeme kličejo stari, dedki babice stara ipd. Literarne osebe, ki nastopajo, so povečini stereotipi ali pa idealizirane predstave. Babica zgolj kuha za dedka in vnuke, večinoma pa ne govori, temveč potrpežljivo prenaša dedkove muhe, vsi otroci, ki nastopajo v zgodbah, so pridni in pametni, stereotipno je prikazan tudi materialist v zgodbi Lana.

Gre torej vsekakor za angažirano pisanje, kar nikakor ni negativno, toda svoje življenjske nazore preslabo vplete v samo pripoved; podaja jo preveč popreproščeno, preveč neposredno, bralcu vsiljuje povsem enoplastne odgovore. To dela njegove zgodbe tendenčne, pedagoško naravnane oz. vzgojne.

Toda čeprav se njegova filozofija nagiba k nekakšnemu new agevskemu čutenju, pa moram zapisati, da so avtorjeve misli povečini vendarle daleč od tovrstne naivnosti. Pri tem bi posebej izpostavil zgodbo Eni in drugi, v kateri dedek svojemu vnuku odlično in zelo nazorno razloži, kako ob vidnem svetu obstajajo še drugi svetovi. Če bi le znal to bolje literarizirati.

Zbirko Vrhovčevih zgodb priporočam tistim bralcem, ki od literature pričakujejo bolj pedagoške učinke oz. iščejo povsem eksaktne odgovore na nekatera vprašanja, ki se jim morda porajajo v življenju, ne pa kakršnih koli literarnih zadovoljstev.

____________________________________________________________________________________

Iztok Vrhovec: Slovo: Zgodbe z óne strani (Ljubljana: Ved, 2007)

Mentor 1-2 (2008)Mentor, letnik 29, številka 1–2 (2008)

Advertisements

Imaš mnenje?

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s